Bitka pri Grahovem med Domobranci in Partizani

  • Ustvarjalec teme Izbrisan uporabnik #488
  • Začetni datum

piagolo

Guru
22. nov 2009
6.293
3.169
113
Predlagam branje knjige Vigred se povrne. Precej realen oris dogajanja v Celju in širši okolici. Med vojno žive svinjarije, posledica, ob koncu vojne je ogromno ljudi je samo izginilo in nikol noben ne bo vedel, al so bili krivi ali ne. V vojni vedno pridejo na plano sociopati, ki brez siceršnjih zadržkov izvajajo svinjarije. Tako da ja, ogromno jih je najebalo po nedolžnem na vseh straneh. Samo mi tega tri generacije kasnej ne bomo popravli. Tist ki to pogreva ima samo agendo čip glasove dobit in nič drugega.
Kaj pa agenda tistega, ki zakriva, zamegljuje, relativizira...?
 
  • Objave ne odobravam
  • Všeč mi je
Reactions: Kamele0N in jonny77

mistique

Guru
16. jun 2009
13.200
992
113
Emona / Carnium
Jaz sem vsa meni poznana dejstva posredoval potomcem.
Pravilno. Na neki točki se objektivnost preneha. Mislim pa, da je slabo, da potomci v 2024 še vedno v drugih vidijo osebe iz obdobja, v katerem so se dogajale te krivice. Odpuščanje je naslednja faza. Tisti, ki hodijo v cerkev lahko tam pridobijo dodatne informacije s tem v zvezi.

Koga je potrebno pripraviti do tega, da se opraviči in komu naj se opraviči? Trenutno državno vodstvo? Drnovšek, Kučan,...Janša, Pirc Musar?

Imena pobitih brez sodnega procesa, pomembno. Imena rabljev, nepomembno. Opravičilo, pomembno. Obsodba dejanja umora brez sodnega procesa, pomembno. Odškodnine? Za potomce oz. sorodnike žrtev je ključno, da gredo z življenjem naprej.
Kje se to konča na ok način? Smrt je ireverzibilna. Krivica ostane. Pričevanja in govorice preživelih pa to krivico lahko še poglobijo. Komu to koristi?
 
  • Všeč mi je
Reactions: msenjur

piagolo

Guru
22. nov 2009
6.293
3.169
113
Pravilno. Na neki točki se objektivnost preneha. Mislim pa, da je slabo, da potomci v 2024 še vedno v drugih vidijo osebe iz obdobja, v katerem so se dogajale te krivice. Odpuščanje je naslednja faza. Tisti, ki hodijo v cerkev lahko tam pridobijo dodatne informacije s tem v zvezi.

Koga je potrebno pripraviti do tega, da se opraviči in komu naj se opraviči? Trenutno državno vodstvo? Drnovšek, Kučan,...Janša, Pirc Musar?

Imena pobitih brez sodnega procesa, pomembno. Imena rabljev, nepomembno. Opravičilo, pomembno. Obsodba dejanja umora brez sodnega procesa, pomembno. Odškodnine? Za potomce oz. sorodnike žrtev je ključno, da gredo z življenjem naprej.
Kje se to konča na ok način? Smrt je ireverzibilna. Krivica ostane. Pričevanja in govorice preživelih pa to krivico lahko še poglobijo. Komu to koristi?
Kitenje s ponosom in jadikovanje nad premalim številom (saj veš česa) je pa danes ob izpostavljanju preteklih simbolov še posebej pri mladini spravno.
 

ferdo

Guru
3. sep 2007
10.036
3.781
113
Ljubljana
hmpg.net
Milan Kučan, predsednik Predsedstva RS na spravni slovesnosti julija 1990

Vzemimo odgovornost nase z vsem dostojanstvom in opravimo dejanje sprave, iskreno projeno iz spoštovanja do umrlih, padlih in pobitih, je na spravni slovesnosti, ki sta jo vodila skupaj z ljubljanskim nadškofom in metropolitom dr. Alojzijem Šuštarjem, dejal Milan Kučan.

Je kraj življenja in je kraj smrti. Je čas sovraštva in je čas strpnosti. Smo na kraju smrti. Pripravljeni in odločeni, da kot svoj čas sprejmemo čas strpnosti, medsebojnega razumevanja in skupne prihodnosti. Drugače nas današnji žalni zbor ne bi imel ne pravega smisla in ne opravičila. To, kar hočemo in moramoopraviti danes in tukaj, globoko v nedrjih roških gozdov ne le simbolno in navzven, ampak predvsem v naši zavesti z odgovornim dejanjem utrjevanja slovenskega občestva, bi se lahko ali bi se celo moralo zgoditi že prej. Bile so priložnosti, da bi se stvari med vojno in še posebej ob njenem koncu in neposredno po njem iztekle in uredile med nami drugače. Da bi že zdavnaj našli svoj mir v nesmiselni in apokaliptični vrtinec vojne proti svoji volji potisnjeni in razdeljeni sinovi in hčere slovenskega naroda. Mogoče nam je prepoznati okoliščine, dejstva pa tudi posamična človeška ravnanja, ki so oteževala ali celo preprečevala, da bi do današnjega dejanja sploh prišlo. Je pa tudi res, da so morala dozoreti splošna spoznanja, da je moralo priti do novega duha časa, da se lahko, tako iskreno upam, brez sovraštva v srcih in pretreseni ob sprejemanju še ene boleče resnice zadnje vojne, spravimo s svojo lastno preteklostjo, da ji končno dovolimo, da postane zgodovina.

Vse ima svoj čas in vsako opravilo ima svojo uro pod nebom! Nas je zgodovina izbrala, da prevzamemo pred njo in pred prihodnostjo to odgovornost. Opravimo jo zrelo. Tega dejanja ni mogoče ponoviti. Zmore ga zgodovinsko dozorel narod, sposoben preseči stare delitve in preprečiti, da bi na njihovih pogoriščih vzniknile nove. Sprava z vsemi mrtvimi žrtvami vojne, ki nam jo je naloženo izpeljati, je preizkušnja narodove zrelosti, samozavesti in samospoštovanja. Je odpoved lažnemu upanju, da more to opraviti kdo namesto nas. Je zgodovinska nujnost in naša kulturna in civilizacijska dolžnost. Je povabilo in nujen pogoj prihodnje, času in nam ljudem prepuščene sprave med živimi. Zato to dgovornost vzemimo nase z vsem dostojanstvom.

Opravimo jo kot dejanje, iskreno porojeno iz spoštovanja do umrlih, padlih in pobitih. Ne sme in ne more biti nikogaršnja zmaga in nikogaršnji poraz. Zapre naj knjigo vseh naših vojnih in povojnih ran. Dokončno, brez sprenevedanja in brez zadnje misli. Pokopljimo vse mrtve za vselej, z vsem dostojanstvom in vsem spoštovanjem. Prepustimo jih spominu in sodbi zgodovine. Naj bodo vse nasilne smrti iz časov, ko so demoni vojne divjali med nami, izenačene v naši zavesti. Naj se ne ponovi več zlo iz vojnega in povojnega obračunavanja, ki je zlo za vse.

Je čas vojne in čas ubijanja. Je čas odločitve in čas žrtvovanja. Je čas spominjanja in čas novega upanja. Človek sam dela zgodovino. Toda dela jo v razmerah, ki si jih ne izbira v celoti sam. S to zavestjo je v razmerah, ki jih živi, tudi odgovoren za svoja dobra in svoja zla dela. Zato je človek na zemlji tragično bitje. Svojih zmot za nazaj ne more spremeniti. Naše preteklosti ni mogoče predrugačiti, je ne zamolčati. Čas je, da preneha obremenjevati še naprej in kar naprej naše življenje in našo prihodnost. Zakaj bi ostajali sprti, ko postaja svet, katerega del smo, vse bolj svoboden in vse bolj povezan. Bilo je! Naj se ne ponovi nikoli več. Povejmo to na tleh Kočevskega Roga, ki je v mnogih viharjih zadnje vojne, ki so zdivjali čezenj, postal slovenska nekropola. Z dejanjem, ki je namenjeno priznanju in spominu smrti žrtev v teh jamah, znanim in neznanim Slovencem, ki so bili brez vsakega ugotavljanja njihove morebitne posamične krivde zaradi medvojnih dejanj po že končani vojni nerazumno in nerazumljivo pahnjeni v nasilno smrt. Vzemimo to spoznanje nase in recimo: nikoli več!

Je čas umiranja in je čas rojstva. Usodnost vojnega dogajanja smo Slovenci doživljali na posebno tragičen način. Bila je vojna, bila je okupacija, v kateri smo Slovenci doživeli nasilno vojaško pojarmljanje, razkosanje svojega ozemlja in nasilje vseh vrst. Slovenski narod so pribili na križ, ga zaznamovali in hoteli izbrisati iz zgodovine. In zato je mnogim slovenskim možem in ženam opredelitev za sodelovanje v velikem svetovnem protifašističnem gibanju svobodoljubnih ljudi in narodov vseh celin, religij, ras in barv pomenila razumno in edino možnost za osebnostno in narodno ohranitev, osamosvojitev in za dokončno uveljavitev človekove miselne in narodove vsestranske svobode. Iz ognja groze naj bi vstal moderen Evropejec, kakor je veroval E.Kocbek, osvobojen spon mračnajštva in nasilja. Na oltarju te vere, ki je omogočila, da smo kot narod preživeli, so zgorela premnoga slovenska življenja, pokopana po znanih in brezimnih partizanskih, izseljenskih, pregnanskih in taboriščniških grobovih v domači in v mnogih tujih zemljah. Ko sprejemamo mrtve, ki so bili doslej nerazumno zanikani ali celo pozabljeni, in ko jih priznavamo za del svoje nacionalne zgodovine, ne smemo pozabiti tistih, ki smo se jih spominjali in smo jih priznavali že doslej in katerih dejanja so tudi omogočila, da je to spravno in pomiritveno dejanje po tolikih letih zdaj lahko v svobodni in suvereni slovenski državi. Da ne bi zamenjali ene krivice z drugo, da ne bi delali sile zgodovini in njenim resnicam. Veliko naših ljudi počiva tod in drugod po Sloveniji. Različni so razlogi, različne so poti, ki so neredko sinove iste matere pripeljale do groba. A vsakdo od njih je imel mater in očeta in svoje sanje. Mrtev človek nima ničesar več. Spravimo se zato z njimi, pokopljimo jih, a z njimi odnesimo in pokopljimo tudi orožje. Pozabiti ne smemo in ne moremo ničesar. Odpustiti je težko, marsikdaj celo nemogoče. Odpuščanja ni mogoče ne zapovedati in ne izsiliti. Mogoče pa je pogumno pogledati v preteklost, da bi bilo mogoče obrniti pogled v prihodnost.

V petinštiridesetih letih, ko smo si dostikrat lajšali življenje s preteklostjo tako, da smo jo čez vse mere zlatili in črnili, skovali v zvezde ali jo pošiljali v pekel, jo puščali v marsičem usodnem neizrečeno in prepovedano, so zrasli novi rodovi. Nihče nas ne more - ne posameznikov in ne skupnosti - odvezati odgovornosti za odločitve, ki smo jih sprejemali, nihče pa nam tudi ne more kratiti pravice, da si razgrnemo preteklost in se z njo pomirimo. Če bi jo zanikali, bi si spodmaknili temelj za prihodnost. Na nas, ki se imamo za povojne ljudi, in na mlajše, ki časa ne štejejo več z vojnami, je padla zaveza, da delamo tudi za spravo med živimi. Slovenska država si tudi s pripravljanjem nove ustave postavlja okvire in pravila, da s človekovimi svoboščinami in pravicami spoštuje in zavaruje razlike med ljudmi in jim s tem omogoča strpno življenje v demokratični skupnosti. Ni v moči države zaukazati ljubezen in spravo med ljudmi. Je pa v moči vseh državljank in državljanov, da si ustvarijo tako državo, ki bo pravična do vseh, ne glede na njihove poglede na svet, politično prepričanje ali narodno pripadnost.

Vzemimo našo zgodovino, zapolnjeno s svetlobo in temo, nase, obrnimo se k skupni prihodnosti našega in prihodnjih rodov. Končajmo narodno diasporo, zaradi katere Slovenija toliko let ni bila domovina vseh svojih sinov.
Ljudje med ljudmi smo. Omogočimo si življenje, spravljeno z mrtvimi, in ga živimo tako, da se bo našim zanamcem lažje spraviti z nami, ko bomo mi postali nespremenljiva preteklost. Premalo nas je in v prehudih razmerah živimo, da bi se smeli odreči mirnemu sožitju, priznavanju različnosti, strpnosti in spoštovanju. Tesno bi nam bilo in znova bomo grozili drug drugemu, če si takšnega življenja ne postavimo za cilj.

Dostojanstvo našega enkratnega in prepogosto tragičnega življenja se razkriva v našem odnosu do smrti. V smrti smo vsi ljudje enaki. V priznanju te neizpodbitnosti je skrivnost in nuja naše sprave z mrtvimi. Vsi mrtvi imajo pravico do javnega spomina. Uredimo dostojno zato tudi ta kraj smrti in ga naredimo dostopnega spominu kot rod, ki ne bo več skrival ali sovražil preteklosti, ohranil pa bo tu, na tem kraju, sporočilo sebi in zanamcem: bili so, ki so vedeli za svoj človeški dolg do mrtvih, ker so se naučili živeti drug z drugim v miru in so si to tudi želeli.

Predsedstvo republike Slovenije bo skupaj z drugimi organi republike prispevalo, kar more in mora, da bo tudi z državnimi dejanji uveljavljena ta volja, to sporočilo, to povabilo vsem ljudem dobre volje k skupnemu delu, k spravi med živimi in za skupno potovanje v prihodnost, ki ne prikriva in ne pozablja svoje zgodovine, ki pogleda v prihodnost ne opira več na breme narodne in politične razcepitve, ampak na ustvarjanje svobodnega slovenskega občestva, ki ima svojo identiteto, domovino in državo.

Kočevski Rog, spokojno urejen in miren, ostaja in postaja zdaj eden simbolnih pomnikov zgodovine in prihodnosti tega občestva. Čez te kraje, ki jih obdaja nepregledni slovenski gozd in ki so prevotljeni z nedostopno podzemeljsko skrivnostjo, so šli najhujši viharji naše bližnje preteklosti. Tu so nas pobijali. Tu smo se pobijali. Tu smo se borili in se skrivali pred nasiljem. Tu smo zmagovali in skrivali zlo, ki ga je povzročalo naše bojevanje in zmagovanje. Tukaj se je zmaga dostikrat sprevračala v poraz. Povejmo si: tu, kjer so posute kosti vseh, ki so se borili za takšno ali drugačno resnico, s takšno ali drugačno mislijo, je pravi kraj za tisto spravo, ki jo kot narod, zazrt v prihodnost, potrebujemo. Kar se je zgodilo, iskreno obžalujemo! Končujemo, zdaj in tukaj. Bilo je.

Je čas ljubezni in je čas sovraštva, je čas vojne in čas miru. Tako pravi pridigar v Stari zavezi. Zdaj je čas miru.
 
  • Všeč mi je
Reactions: jonny77

B81

22. jul 2007
34.746
9.106
113
Pravilno. Na neki točki se objektivnost preneha. Mislim pa, da je slabo, da potomci v 2024 še vedno v drugih vidijo osebe iz obdobja, v katerem so se dogajale te krivice. Odpuščanje je naslednja faza. Tisti, ki hodijo v cerkev lahko tam pridobijo dodatne informacije s tem v zvezi.

Koga je potrebno pripraviti do tega, da se opraviči in komu naj se opraviči? Trenutno državno vodstvo? Drnovšek, Kučan,...Janša, Pirc Musar?

Imena pobitih brez sodnega procesa, pomembno. Imena rabljev, nepomembno. Opravičilo, pomembno. Obsodba dejanja umora brez sodnega procesa, pomembno. Odškodnine? Za potomce oz. sorodnike žrtev je ključno, da gredo z življenjem naprej.
Kje se to konča na ok način? Smrt je ireverzibilna. Krivica ostane. Pričevanja in govorice preživelih pa to krivico lahko še poglobijo. Komu to koristi?
Nihče se ne bo nikomur opravičil, ker ni potrebe, to so storili že politiki v preteklosti.

Za namene "miru" naj pustijo par stvari, npr. pokop žrtev (Jankovič ne dovoli), naj pustijo dan spomina na žrtve - to je bila ista leva glupost, ki dela prepir, enako kot se je janša spravil na STA...vsi bi preživeli s tem praznikom in takratno ureditvijo STA, samo primer. Lahko se tudi nehajo klanjat kidriču, ki je en glavnih - to npr. je bila čista provokacija, lahko se neha povzdigovat tita, ki je dal glavni befel itd... veliko je stvari, ki bi se jih lahko izognili, ČE BI HOTELI.

In če bi omenjeni nehali to počet in desni nehali omenjat poboje in komuniste itd... bi se lahko skoraj začeli pogovarjat...
 

kemb

Majstr
7. okt 2018
703
696
93
Zelo lepo in spravno napisano. Upanje je obstajalo, da bo slovenska politika lahko sprejela zgodovino in šla naprej.
Vendar ni prišlo v politiki do točke, kjer bi enkrat za vedno lahko sprejeli in rekli, da je to naša pretekla zgodovina in šli dalje.
Nastale so razpoke med ljudmi, ki se jih v sedanjosti načrtno izkorišča. Kdaj se bo naredila sprava, katero bo resnicno sprejela Slovenija, pa mislim, da tudi Bog ne ve.
 

kemb

Majstr
7. okt 2018
703
696
93
Predlagam branje knjige Vigred se povrne. Precej realen oris dogajanja v Celju in širši okolici. Med vojno žive svinjarije, posledica, ob koncu vojne je ogromno ljudi je samo izginilo in nikol noben ne bo vedel, al so bili krivi ali ne. V vojni vedno pridejo na plano sociopati, ki brez siceršnjih zadržkov izvajajo svinjarije. Tako da ja, ogromno jih je najebalo po nedolžnem na vseh straneh. Samo mi tega tri generacije kasnej ne bomo popravli. Tist ki to pogreva ima samo agendo čip glasove dobit in nič drugega.
Svinjarije so se dogajale po celi Sloveniji. Mi, kateri smo slišali pričevanja sorodnikov, sovaščanov, kateri so izgubili po cele družine, smo lahko srečni, da smo stvari slišali iz prve roke.
Grozodejstva, katera so se dogajala si sam sploh ne morem predstavljati, kakor tudi ne trpljenja ljudi. Vojna ne povzroči samo trpljenje in stisko tisti trenutek, vojna in njene grozote pustijo posledice celo življenje.

In kaj je meni osebno dalo precej misliti? Enostaven stavek pokojne osebe: "Da lahko živiš oprostiš, ampak pozabiš pa nikoli".

To je povedala oseba, ki ni bila doktor znanosti, ki ni bila populist, bila pa je poštena, delovna in topla oseba.
 

kalbo

Guru
7. okt 2013
17.774
9.032
113
Svinjarije so se dogajale po celi Sloveniji. Mi, kateri smo slišali pričevanja sorodnikov, sovaščanov, kateri so izgubili po cele družine, smo lahko srečni, da smo stvari slišali iz prve roke.
Grozodejstva, katera so se dogajala si sam sploh ne morem predstavljati, kakor tudi ne trpljenja ljudi. Vojna ne povzroči samo trpljenje in stisko tisti trenutek, vojna in njene grozote pustijo posledice celo življenje.

In kaj je meni osebno dalo precej misliti? Enostaven stavek pokojne osebe: "Da lahko živiš oprostiš, ampak pozabiš pa nikoli".

To je povedala oseba, ki ni bila doktor znanosti, ki ni bila populist, bila pa je poštena, delovna in topla oseba.
Seveda, saj je bila vojna po celi Evropi. Omenil sem Celje, ker omenjena knjiga opisuje dogajanje tam.
Otroci brez mame in očeta so frustracije prenesli na svoje otroke, ti na svoje, mi pa res našim otrokom ne rabimo, zato je čas da se za vedno zapre ta tema v zgodovinske bukve.
 
  • Všeč mi je
Reactions: jendomen

jonny77

Guru
16. sep 2007
10.825
2.371
113
Pomurje
Seveda sem. Ravno na ta zadnji stavek sem repliciral.
Si spremljal nekoč ugrabljeno RTV okrog 27. aprila. Si videl večdnevno orgijanje?
Misliš, da bi danes vsi tisti zanosniki lahko požrli ponos in sprejeli spravo?
Je izjava o bajonetih tako zelo oddaljena ?
Sprave vi nikoli ne boste sprejeli, ker bi radi ob enem še revitalizirali zločince, ki so v veliki meri, privedli do teh pobojev.

Dečko dragi, "zgubili" ste, ne morate slaviti.
 

Kamele0N

YUGOslovanski mehanik Dmitri Mendeleev
23. jul 2008
41.018
5.422
113
Meni nikoli ni bilo jasno zakaj se morajo glede tega "spraljati" tisti ki so bili rojeni desetletja po vojni. Gospa ki je bila udeležena vseh grozot pa je javno rekla da oni so se že zdavnja "spravili".

Zame je to zgodovina za v knjige, sem pa prebral dovolj enih in drugih tako da mislim da vsaj približno vem kaj se je dogajalo.
Zakaj imamo potem 1.Maj-e.....in klanjanje Kidriču....?

Pa stalno kruljenje o sociali pa Tuerka ki daje takt z nogo na internacionalo pa....?

(Vam) Je to potrebno?
 

Kamele0N

YUGOslovanski mehanik Dmitri Mendeleev
23. jul 2008
41.018
5.422
113
sam vidiš... s tem si mu odvzel možnost, da bi se v to sam poglobil in si sam ustvaril mnenje, če ga to sploh tako zelo zanima.

ti si podal tako mnenje, nekdo drug drugačnega, tadva mulca bosta nekoč debatirala o tem in tako se kolo vrti naprej...

A je težko priznat mulcu, da pač vemo premalo dejstev, da bi lahko podali zanesljivo mnenje ZAKAJ se je vse to dogajalo davnega leta 45?
Kar podal mu ga je ? A v ROM modul v glavi?

Jaz sem si svojega zgradil čez knjige.....in nekaj dejstev....saj 80let ni tako dolgo da nekdo ne bi poznal ali imel koga ki je na takšen ali drugačen način izginil v ex sistemu...
 

kalbo

Guru
7. okt 2013
17.774
9.032
113
Seveda sem. Ravno na ta zadnji stavek sem repliciral.
Si spremljal nekoč ugrabljeno RTV okrog 27. aprila. Si videl večdnevno orgijanje?
Misliš, da bi danes vsi tisti zanosniki lahko požrli ponos in sprejeli spravo?
Je izjava o bajonetih tako zelo oddaljena ?
Tvoja replika pove da ne razumeš.